V dentalni medicini sta najbolj razširjeni dve obliki 3D skeniranja: Intraoralno in laboratorijsko. Intraoralno skeniranje se vrši s prenosnim skenerjem v ustih pacienta ( in Vivo ). Zobozdravnik z intraoralnim skenerjem zajame 3D digitalni posnetek zob, barvo zob in 2D sliko. Podatke nato pošlje v zobno tehniko, kjer na podlagi teh podatkov izdelamo protetiko (manjkajoče zobe). Postopek je za pacienta izredno udoben, hiter in popolnoma neboleč. Dokazano je, da je v klinični uporabi natančnost in zanesljivost intraoralnih skenov večja kot pri klasičnem odtiskovanju, kar posledično pomeni tudi boljši končni izdelek.
V primeru, da intraoralno skeniranje ni mogoče, zaradi brušenja pod nivojem dlesni, zelo obsežnih indikacij, močno premične sluznice, zalivanja sline in krvi, oziroma zobna ordinacija še ne uporablja intraoralnega skenerja, je potrebno klasično odtiskovanje. V laboratoriju lahko poskeniramo odtise, ali pa odtise izlijemo iz dentalnega mavca in modele poskeniramo. Za večje protetične in implantatne vijačene konstrukcije še vedno prisegamo na klasični odtis in laboratorijsko 3D skeniranje, kjer v kontroliranem okolju ( in Vitro ) dosežemo natančnosti skeniranja do štirih mikronov.